Raziskovanje se je začelo s pripravljalnimi deli in organizacijo potrebne opreme, kar je potekalo v kampu Šimuni. Pri raziskovanju so sodelovali podvodni arheologi Hrvaškega restavratorskega zavoda, Oddelek za arheologijo univerze v Zadru, Arheološki muzej Zadar in Mednarodni center za podvodno arheologijo v Zadru. Logistično podporo pri namestitvi raziskovalne ekipe je nudila uprava kampa, logistično podporo pri potapljanju na najdišču pa je zagotovil Potapljaški center Foka. Poleg osebne potapljaške opreme, ki so jo imeli vsi sodelujoči, sta bila za raziskovalne potrebe na voljo dva gumenjaka Potapljaškega centra Foka, opremo tega centra pa so uporabljali tudi za polnjenje potapljaških kisikovih bomb. Pri potapljanju so uporabljali Nitrox 28, pri dekompresiji pa čisti kisik. Za to priložnost je bila izdelana posebna naprava za vdihovanje kisika v globini, tako imenovana „potapljaška nargila“, tehnične rešitve pa so bile prilagojene potrebam. Prostori Potapljaškega centra so v času raziskovanja služili za shranjevanje pribora in orodja, za sestanke ter obdelavo dokumentacije in ugotovitev.

V akciji je skupno sodelovalo 18 potapljačev, ki so delovali v parih. Potapljanje se je odvijalo dvakrat dnevno, glede na globino najdišča pa je bilo bivanje potapljačev na morskem dnu omejeno na 20 minut.
Celotna potapljaška skupina je imela jasno definirane naloge, ki so jih opredelili na sestankih, sklicanih pred potapljanjem.